Živalski prehodi, znani tudi kot ekološki mostovi, imajo ključne vloge pri zagotavljanju varnosti živali in voznikov na različnih mestih po svetu. Te zgradbe pomagajo zmanjšati število prometnih nesreč, hkrati pa prispevajo k ohranjanju naravnega življenjskega okolja živali. Zgodovina ekoloških mostov sega vse do leta 1950, ko je bil v Franciji zgrajen prvi most.
Od takrat so ti mostovi in druge podobne strukture, kot so živalski prehodi, drenažni sistemi ali predori, postali vse pogostejši po vsem svetu. Še posebej v Evropi so se razširili, kjer je na primer na Nizozemskem najdaljši ekološki most na svetu. Tudi v Severni Ameriki obstaja veliko podobnih pobud, vključno z več ducat prehodi v kanadskem narodnem parku Banff. Med zanimivimi primeri v članku je norveški projekt čebelje avtoceste, ki čebelam zagotavlja varno gnezdišče in možnosti za prehranjevanje. Na božičnem otoku v Avstraliji pa podpirajo varno selitev rdečih rakov s plastičnimi prehodi in občasnimi zaporami cest. V Massachusettsu zaščito salamandrom omogočajo majhni predori, skozi katere lahko varno prečkajo ceste. Učinkovitost ekoloških mostov se kaže ne le v preprečevanju nesreč, temveč tudi v ohranjanju ekološkega ravnovesja.
Na primer, v Koloradu 87-odstotno zmanjšanje števila nesreč z divjadjo dokazuje uspešnost takih mostov. Oblikovanje takih rešitev pa zahteva resno načrtovanje in široko sodelovanje. Članek kot poseben primer navaja Novo Zelandijo, kjer so prostovoljci zgradili podzemni predor za male modre pingvine, da bi jim pomagali varno prečkati prometne ceste. Skratka, ekološki mostovi in podobne naravovarstvene rešitve so izjemno pomembni za spodbujanje harmoničnega sobivanja živali in ljudi, članek pa prinaša odlične primere iz različnih držav, ki dokazujejo njihovo učinkovitost.
